Darijan Božič

Darijan Božič, slovenski skladatelj in dirigent, * 29. april 1933, Slavonski Brod, Kraljevina Jugoslavija, † 24. oktober 2018. Velja za enega najbolj prepoznavnih skladateljev po drugi svetovni vojni; presegal je tradicionalne meje umetnosti, se ukvarjal z zvočnimi kolaži, elektronsko glasbo, glasbenim gledališčem ter premoščal meje med klasičnim in džezovskim ustvarjanjem.

Oče Ivo Božič, major jugoslovanske vojske, mati Nuša Božič, r. Mrovlje, učiteljica.

Klasično gimnazijo in srednjo glasbeno šolo je obiskoval v Ljubljani. Na Akademiji za glasbo v Ljubljani je diplomiral iz kompozicije pri Lucijanu Mariji Škerjancu (1958) in iz dirigiranja pri Danilu Švari (1961). Sprva je bil violist orkestra Opere Slovenskega narodnega gledališča (1953–65) in orkestra Slovenske filharmonije (1965–68). L. 1967 se je kot štipendist Prešernovega sklada izpopolnjeval v Parizu in Londonu. V letih 1968–70 je bil dirigent asistent v ljubljanski Operi, 1970–74 umetniški vodja in direktor Slovenske filharmonije, 1972–74 tudi umetniški vodja Slovenskega okteta. Med leti 1975 in 1982 je deloval kot svobodni umetnik. Predaval je na Pedagoški akademiji Univerze v Ljubljani in na Pedagoški fakulteti Univerze v Mariboru. Leta 1988 je bil imenovan za rednega profesorja. Od l. 1995 do upokojitve l. 1998 je bil umetniški vodja in direktor SNG Opere in baleta v Ljubljani.

Bil je soustanovitelj modernistične skupine Pro musica viva, ki je organizirala koncerte sodobnih slovenskih skladateljev (prvi je bil 10. januarja 1962). S svojim radikalnim pristopom je presegel meje tradicionalnih oblik in institucij umetnosti, pri čemer so njegove simfonije postale ozvočena poezija, kantate zvočni kolaži, opere pa večdnevni multidisciplinarni projekti. Namesto da bi sledil svojim sodobnikom v iskanju ravnovesja med modernizmom in tradicionalnimi formami, je ustvarjal globoko poetski in raznolik glasbeni jezik. Njegova dela so zajemala tonalitetne in atonalitetne strukture, uporabo šuma, hrupa, elektronskih zvokov in kompleksnih zvočnih kolažev (collage sonore), ki jih je pogosto vključeval v naslove svojih skladb. Bil je med prvimi, ki so v svojih delih povezovali jazz in evropsko glasbeno tradicijo. Med obsežnejša vokalno-instrumentalna dela, pri katerih ni bil samo skladatelj, ampak tudi libretist, režiser in scenograf, sodita kantati ''Maximilien Robespierre'' in ''Canticulae vagi aves'' ter opere ''Ares-Eros'', ''Lizistrata'', ''Kralj Lear'' in ''Telmah''. V glasbo je vpletal elemente jazza, scenske prvine in montažo elektronskih zvokov, obenem pa črpal iz literarnih del vrhunskih avtorjev, kot so Prešeren, Strniša, Cankar, Ovid in Shakespeare. Njegova glasba je pogosto družbeno in politično angažirana, kar dodatno zaostruje njeno sporočilnost in izziva poslušalce k aktivnemu premisleku.

Poleg skladanja se je ukvarjal tudi s teorijo opere ter raziskoval nove umetniške in družbeno angažirane oblike tega žanra. Prejel je več priznanj, med njimi Prešernovo nagrado leta 1977 in Kozinovo nagrado za življenjsko delo leta 2015. V Wikipediji