Lenart Škof

Lenart Škof, slovenski filozof in religiolog, * 6. julij 1972, Ljubljana.

Lenart Škof se ukvarja s sodobno filozofijo in etiko, religiologijo in sodobno teologijo. Je strokovnjak za primerjalno in medkulturno filozofijo ter indijske filozofije in religije. Njegova doktorska disertacija je bila posvečena filozofiji in etiki sočutja Arthurja Schopenhauerja. Njegova glavna področja raziskovanja so bila filozofija ameriškega pragmatizma (Dewey in Mead) in neopragmatizma (Rorty in Unger) ter v zadnjem obdobju filozofija Luce Irigaray. Objavlja na področjih etike, filozofije spolne razlike, novega materializma ter nove kozmologije. Med njegovimi drugimi vplivi so Feuerbach, Schelling, Heidegger, Levinas in Ettinger.

Izobraževal se je na Filozofski fakulteti v Ljubljani, kjer je diplomiral, in na Teološki fakulteti Univerze v Ljubljani, kjer je magistriral in doktoriral. Kot štipendist KAAD se je izpopolnjeval na Univerzi v Tübingenu in na Univerzi v Zagrebu. Kot gostujoči rasikovalec je kot Fulbrightov štipendist deloval na Stanfordski univerzi (mentor prof. Richard Rorty) ter kot Humboldtov štipendist na Univerzi v Erfurtu (Nemčija), njegov gostitelj je bil Hans Joas.

Objavil je več znanstvenih monografij, med njimi sta najpomembnejši ''Antigonine sestre: o matrici ljubezni'' (Ljubljana: Slovenska matica, 2018) ter ''Etika diha in atmosfera politike'' (Ljubljana: Slovenska matica, 2012), ki sta izšli tudi v več prevodih. Je glavni sourednik revij ''Poligrafi'' ter ''Monitor ISH''.

Škof spada med vodilne predstavnike nove respiratorne filozofije. Pri založbi Routledge je urednik knjižne zbirke ''Routledge Critical Perspectives on Breath and Breathing'' (z Magdaleno Górsko).

Škof je redni profesor filozofije in religiologije ter predstojnik Inštituta za filozofske in religijske študije pri Znanstveno razikovalnem središču Koper. Je tudi dekan Fakultete za humanistični študij – Institutum Studiorum Humanitatis pri Alma Mater Europaea. Gostoval in predaval je na številnih univerzah po svetu (Univerza na Islandiji, Ruska akademija znanosti, Univerza Jadavpur, Univerza Deakin, Nan Tien Institute, Avstralska katoliška univerza, Univerza v Delhiju, Univerza na Dunaju ter Univerza v Linköpingu).

Škof je predsednik Društva za primerjalno religiologijo. Je član Evropske akademije znanosti in umetnosti (EASA, Salzburg). Od leta 2016 je tudi član Etične komisije Onkološkega inštituta Ljubljana. Za svoje raziskovalno delo je leta 2005 prejel Svečano listino Univerze na Primorskem in leta 2013 nagrado Glasnik znanosti, ki jo podeljuje ZRS Koper. Leta 2019 je s strani ARRS prejel Nagrado za odličnost v znanosti na področju teologije. Leta 2022 je prejel Zoisovo priznanje za vrhunske znanstvene monografije na področju sodobne filozofije in etike. V Wikipediji