Branko Babič

Branko Babič (partizansko ime Vlado), slovenski politični delavec, tigrovec, komunist, protistalinist, partizan, pisatelj in novinar, * 18. oktober 1912, Dolina pri Trstu, † 5. januar 1995, Ljubljana.

Rodil se je v družini gostilničarja Ivana Babiča. Obiskoval je trgovsko šolo v Kopru, se povezal z organizacijo TIGR in zaradi fašističnega pritiska leta 1930 emigriral v Ljubljano, kjer je dokončal dveletno trgovsko šolo. Leta 1935 je bil sprejet v KPS ter postal 1937 v Mariboru sekretar ''Mestnega komiteja KPS''. Od leta 1940 je bil sekretar ''Mestnega komiteja KP Hrvaške v Banjaluki'', po odhodu v partizane pa 1941 organizacijski sekretar ''oblastnega komiteja KP Hrvaške'' in politični komisar ''Oblastnega štaba Bosanske krajine'', nato sekretar ''Okrožnega komiteja KP Hrvaške za Kozaro''. Novembra 1942 se je vrnil v Slovenijo, kjer je bil med drugim namestnik političnega komisarja 3. operativne cone in od 22. marca 1944 do 22. marca 1945 namestnik političnega komisarja 9. korpusa.

Po vojni se je vrnil v Trst, je deloval kot partijski funkcionar (sekretar KP Julijske krajine oz. od 1947 STO, ki je 1946 na tem položaju nasledil Borisa Kraigherja) in bil glavni borec za priključitev Svobodnega tržaškega ozemlja k Jugoslaviji. Postal je eden najbolj priljubljenih tržaških politikov, v času kominforma pa legendarni nosilec boja proti italijanskim in tržaškim stalinistom, saj je v STO predstavljal in izvajal politiko KPJ (in/oz. KPS). Njegovi pripadniki so po njem dobili vzdevek ''Babičanci'', ker so zagovarjali Titovo pot (pa tudi ''Titoisti''), ob angloameriški podpori in pod vplivom KPI pa so v Trstu prevladali tako imenovani Vidalijevci, ki so se imenovali po Vittoriu Vidaliju, zagovorniku Stalinove politike v povezavi s KPI. Pred njihovimi napadi se je po podpisu Londonskega memoranduma moral z družino umakniti v Ljubljano. Tu je bil izvoljen za poslanca v slovenski republiški skupščini, od leta 1960 do 1969 pa je bil predsednik ''Zveze Svobod in prosvetnih društev Slovenije''. Nazadnje je bil član Sveta federacije.

Deloval je tudi v novinarstvu in publicistiki. Napisal je spomine ''Ljudje in boji na Kozari'' (1980), ''Primorska ni klonila'' (1982) ter več razprav polemik in recenzij v periodičnem tisku.

Prejel je več odlikovanj; med drugim je nosilec Partizanske spomenice 1941. V Wikipediji