Marijan Lipovšek

Marijan Lipovšek, slovenski skladatelj, pianist in pedagog, * 26. januar 1910, Ljubljana, † 25. december 1995, Ljubljana.

Lipovšek je bil vsestranski človek. Poleg skladateljskih in pianističnih dejavnosti, po katerih je najbolj prepoznaven, je bil še urednik, predavatelj, pedagog, prevajalec, kritik, publicist, esejist, fotograf in alpinist. Mnogim ljubiteljem gora je znana njegova knjiga ''Steze, skale in smučišča''.

Glasbeni konservatorij (kompozicijo in klavir) v Ljubljani je z odliko končal leta 1932 pri Slavku Ostercu, s štipendijo pa se je eno leto (nadaljnji študij je opustil) izpopolnjeval v Pragi, enako kot njegov slovenski stanovski kolega Pavel Šivic, pri skladatelju Josefu Suku in Aloisu Hábi. Po vrnitvi v Ljubljano se je zaposlil na Glasbeni akademiji in na ljubljanskem Radiu. Po vojni je postal profesor klavirja, komorne glasbe in teoretičnih predmetov na Akademiji za glasbo; kasneje je postal tudi njen rektor (1968-70) in ravnatelj Slovenske filharmonije, okoli 20 let pa je od ustanovitve predaval tudi na muzikološkem oddelku Filozofske fakultete v Ljubljani.

Bil je sourednik Slovenske glasbene revije ter urednik izdaj Društva slovenskih skladateljev.

V skladateljskem smislu je predstavnik slovenske neoklasicistične smeri; do nove glasbe je bil zadržan že pred vojno. Pogosto je rabil modalnost in pandiatoniko, pri melodiji je izhajal iz ljudske pesmi. Kot izvrsten pianist je bil najbolj opažen kot spremljevalec svoje hčerke, svetovno znane mezzosopranistke Marjane Lipovšek, nastopal pa je tudi v komornih zasedbah in po radiu. Pred občinstvom je najpogosteje igral Beethovna. Virtuoznosti ni maral. Napisal je razmeroma malo klavirskih skladb, a več orkestralnih. Za svoje vsestransko glasbeno delo je leta 1974 prejel Prešernovo nagrado. Univerza v Ljubljani mu je podelila naslov zaslužnega profesorja.

Njegov sin je tudi slovenski skladatelj in glasbeni urednik Bor Turel. V Wikipediji