Pavel Zgaga

Pavel Zgaga, slovenski filozof, sociolog univerzitetni profesor in politik, * 30. junij 1951, Jesenice.

Otroštvo je preživel v Hudajužni v Baški grapi, kjer je obiskoval prve štiri razrede osnovne šole, druge štiri pa v bližnjem Podbrdu. Šolanje je nadaljeval na Gimnaziji v Novi Gorici, kjer je junija 1970 maturiral. Vpisal se je na Filozofsko fakulteto Univerze v Ljubljani, kjer je junija 1975 diplomiral iz filozofije in sociologije, julija 1988 pa doktoriral na oddelku za filozofijo¹.

Po diplomi se je najprej zaposlil kot učitelj na Elektrotehniški srednji šoli v Ljubljani, jeseni 1978 pa kot višji predavatelj na tedanji Pedagoški akademiji Univerze v Ljubljani. Aktivno je sodeloval pri konceptualizaciji in preoblikovanju Pedagoške akademije v Pedagoško fakulteto (1991). Za rednega profesorja za področje filozofije edukacije je bil izvoljen leta 2003. Po upokojitvi (2019) je ostal v delovnem razmerju s skrajšanim delovnim časom kot višji znanstveni svetnik.

V različnih obdobjih svojega delovanja je bil aktiven na različnih področjih in se vključeval v različne oblike sodelovanja,² še zlasti na področju (visokega) šolstva. Kot dodiplomski študent je sodeloval v študentskem gibanju in med drugim sodeloval pri projektu »alternativne univerze«,³ bil pa je tudi urednik študentskega časopisa Tribuna. V osemdesetih letih je bil aktiven v takratni skupini Šolsko polje, ki je razvijala alternativne epistemologije na področju ved o izobraževanju ter kritično spremljala reformne tokove na področju šolskih politik v zadnjem obdobju življenja v SFRJ in v času osamosvojitve. V tem obdobju je bil tudi predsednik Sveta Radia Študent.

Med 10. junijem 1992 in 28. julijem 1999 je bil državni sekretar na Ministrstvu za šolstvo in šport Republike Slovenije, med 29. julijem 1999 in 7. junijem 2000 pa je bil minister za šolstvo in šport Republike Slovenije.

Po vrnitvi na fakulteto jeseni 2000 je sodeloval pri ustanovitvi Centra za študije edukacijskih politik (CEPS) in se temeljiteje posvetil raziskovalnemu delu. Med leti 2001 in 2004 je bil tudi dekan Pedagoške fakultete in član senata Univerze v Ljubljani.

Pridobil je več domačih in mednarodnih raziskovalnih projektov in štipendij, večinoma s področja študij visokega šolstva in edukacijskih politik, vključno z vprašanji visokošolskega izobraževanja učiteljev. Na teh področjih je sodeloval z vrsto tujih univerz, sodeloval v številnih mednarodnih skupinah in na konferencah ter objavljal v mednarodnih monografijah in revijah s tega področja. Med leti 2010 in 2017 je bil člen Sveta Evropsko združenje za izobraževalne raziskave (EERA), leta 2011 pa je bil pobudnik ustanovitve Slovenskega društva raziskovalcev edukacije (SLODRE) in ostal njegov predsednik do leta 2017.

Kot strokovnjak je sodeloval tudi z več mednarodnimi organizacijami, še zlasti s Svetom Evrope, pa tudi z Evropsko komisijo, UNESCO, OECD ipd. Bil je vabljeni govornik in svetovalec v številnih državah. Sodeloval je pri razvoju bolonjskega procesa v njegovih zgodnejših fazah; med drugim je bil njegov glavni poročevalec za obdobje 2001–2003, član Bolonjske skupine za spremljanje (BFUG, 2004–2005) in z njenim pooblastilom poročevalec t.im. delovne skupine za zunanjo dimenzijo bolonjskega procesa (2006-2007).

Bil je oziroma je še član uredniških odborov več znanstvenih revij, med njimi European Educational Research Journal, European Journal of Higher Education, Theory and Research in Education, Education Enquiry, CEPS Journal (Ljubljana) idr. Kot strokovni recenzent sodeluje pri številnih znanstvenih revijah in monografijah. V Wikipediji