Outward foreign direct investment and restructuring /
Ob proučevanju oblike neposrednih tujih vlaganj (NTV) se navadno osredotočimo na neposredna tuja vlaganja v države, njihov vpliv na gostujoče ekonomije in vprašanje, zakaj NTV služijo tujim trgom boljše kot drugi instrumenti: zunanja trgovina, dodeljevanje licenc ali iskanje pod-proizvajalcev, če om...
Shranjeno v:
| Glavni avtor: | |
|---|---|
| Drugi avtorji: | |
| Format: | Book Chapter |
| Jezik: | English |
| Teme: | |
| Sorodne knjige/članki: | Vsebovano v:
Naše gospodarstvo |
| Oznake: |
Označite
Brez oznak, prvi označite!
|
| Izvleček: | Ob proučevanju oblike neposrednih tujih vlaganj (NTV) se navadno osredotočimo na neposredna tuja vlaganja v države, njihov vpliv na gostujoče ekonomije in vprašanje, zakaj NTV služijo tujim trgom boljše kot drugi instrumenti: zunanja trgovina, dodeljevanje licenc ali iskanje pod-proizvajalcev, če omenimo samo nekaj načinov. V takem okviru se NTV štejejo kot del širitvenega koncepta podjetja, torej se obravnavajo z vidika investitorja. Ekonomija internacionalizacije je osnovna konceptna podlaga za argumentiranje, zakaj ima neko podjetje raje notranji kot zunanji prenos resursov. Nepopolna tržišča, tržne pomanjkljivosti in taka ekonomika industrijske organizacije nam pomagajo odgovoriti na tovrstna vprašanja. Makroekonomski vidik obravnava NTV, ki je redkejše in manj razvito, se osredotoča na vpliv NTV na razvoj gostujoče ekonomije. Mikroekonomski vidik obravnave NTV pa se osredotoča na same značilnosti NTV. Vpliv NTV na domače države se skorajda ne obravnava ne sistematično, ne teoretično, kakor se ne obravnava niti povezava med neposrednimi vlaganji v tujino in iz tujine. Dunningova razvojna pot investicij ali Ozawina NTV, bi delno, skupaj z Vernovo in drugimi teorijami o življenjskem ciklusu proizvoda, so le redke izjeme, ki oblikujejo razvojno paradigmo. Pri tem zanemarimo marksistični pristop, ki je dejansko eden od redkih, ki je ovrednotil neposredna vlaganja v tujino iz makroekonomskega vidika. Za večino marksistov so bila neposredna vlaganja v tujino način iskanja dobičkonosnih priložnosti v tujini, ko jih ni bilo več moč najti doma. Tako dinamični razvojni vidik NTV, njihova vloga v jačanju konkurenčnih ali dinamičnih primerjalnih prednosti ni sistematski del poslovanja in še manj ekonomske literature. Za večino ekonomistov so NTV po starem neoklasičnem vidiku še vedno instrument prilivov kapitala, ko domače varčevanje ne zadostuje. Prav tako ni daleč od resnice, da kljub poplavi literature o NTV transnacionalnih (TN) podjetjih ali sedanjih globalizacijskih procesih, smo še vedno daleč od razumljive teorije o razvojnih vplivih NTV nasploh. Teorija še ni našla odgovora na vprašanje, zakaj v nekaterih deželah rast korelira z visokim deležem NTV (Singapur in Hong Kong), v drugih državah pa z nizkim deležem, ali zakaj visoke stopnje rasti zmeraj privlačijo NTV (glej WIR 1992; 294). Skoraj vse, kar je bilo napisanega v tej smeri od Hans Singerja naprej, je osredotočeno na tuja vlaganja iz tujine. Prevladuje rizik razvojne ekonomike (v deželah v razvoju) ali neoklasičen pristop (v industrijskih deželah), glede na katerega NTV zapolnjujejo kapitalsko (varčevalno) vrzel. To stanje je na splošno podobno razvojni teoriji: zadeva pa ali razvite ali dežele v razvoju. Nimamo še poglobljene splošne teorije o razvoju ali teorije razvoja, ki bi se izrecno ukvarjala s srednje razvitimi državami (glej Senjur 1996). V novejšem času pa so se v mnogih razvitih državah slišali glasovi proti neposrednim vlaganjem v tujino, ker le-ta, po trditvah nekaterih, izvažajo delovna mesta, slabšajo stanje plačilne bilance države in po vrhu vsega spodkopavajo stanje gospodarstva dežele - investitorke. Neposredna vlaganja v tujino bi bilo potrebno omejiti zaradi domoljubnih razlogov. Prizadevanja za povezavo neposrednih vlaganj iz tujine in v tujino, makro in mikro gospodarskih pristopov, ali celo politike razčlembe (glej Grosse in Behrman 1992) so novejšega datuma. Podobno velja prav tako za pristope makro razvoja k vlogi neposrednih vlaganj. Nedavno je Ozawa poskusil združiti oba pristopa z razčlembo transnacionalnih korporacij z vidika pospešenega razvoja na primeru Japonske. Njegova analiza je še daleč od popolne, je preveč usmerjena na razvojno stopnjo, vendar pa izjemno koristna za ovrednotenje možne vloge posebno neposrednih vlaganj v tujino pri prenovi gospodarstev srednjega dohodkovnega razreda. Zategadelj je izredno smotrno ne samo za novonastale industrijske države, marveč tudi za vse dežele v prehodu. Nove industrijske dežele so že pričele z aktivno promocijo neposrednih vlaganj v tujini. Ta nova oblika mednarodnega gospodarskega sodelovanja tudi ni tako nova za nekatere bivše socialistične države, ki so sedaj v prehodu. Nekatere države, kot npr. Slovenija (takrat še vedno kot del Jugoslavije in Jugoslavija sama) so pričele investirati v tujino celo pred uvozom kapitala v obliki neposrednih tujih vlaganj (sistem "ubežnih" tipov neposrednih investicij v tujini). Izgleda, da je skrajni čas, da poskusimo zapolniti vrzel v teoriji in ovrednotimo vpliv razvoja neposrednih investicij v tujini, ali da vsaj nakažemo nekatere možne implikacije ter neposrednih tujih vlaganj na proces prenove držav v prehodu kot je to Slovenija. Takšne naložbe se še vedno pretežno smatrajo kot odliv redkega lokalnega kapitala, kot način, kako menedžerji lastninijo kapital v državni lasti in zato kot proti domoljubne dejavnosti. Cilji tega prispevka so torej naslednji: - na kratko ovrednotiti pomembnejše teorije o vlogi razvoja neposrednih vlaganj v tujino; - pokazati, zakaj predstavljajo neposredna vlaganja v tujino potrebni razvojni instrument v prevladujočem procesu globalizacije svetovne trgovine; - navesti potencialno vlogo takšnih naložb v procesu prenove gospodarstev v prehodu na višjih ravneh razvoja in nakazati nekatere implikacije. V pričujočem članku zagovarjam, da: - so neposredna vlaganja iz in v tujino mnogo tesneje medsebojno povezana, kot se to po navadi smatra, in ta povezava si zasluži tudi večjo pozornost v teoriji; - današnja podjetja (države morajo pričeti z investiranjem v tujino prej kot v preteklosti z namenom, da ne bi samo povečale svoje deleže na tujem tržišču, marveč tudi, da ohranijo obstoječe tržne deleže s tem, da izdelajo svoje proizvode po naročilu, kar pa je edino možno z neposredno prisotnostjo na tujih tržiščih; - neposredna vlaganja v tujino se lahko uporabijo kot učinkovit instrument za pospešitev procesa prenove v državah v prehodu; - restruktivno politiko, ki zadeva neposredna vlaganja v tujino, bi naj zmanjšal aktivni pristop s promocijo internacionalizacije podjetij prav tako v prehodnih državah (t.j. tudi v Sloveniji); - sedanja politika promocije izvoza se mora najmanj dopolniti s splošno promocijo internacionalizacije dejavnosti podjetja (neposredna tuja vlaganja v tujino). |
|---|---|
| Opis knjige/članka: | Prispevek na mednarodni konferenci ob 50-letnici Ekonomske fakultete v Ljubljani, 18.-19.9.1996. |
| Fizični opis: | str. 530-539 : Ilustr. |
| Bibliografija: | Literature. Summary ; Povzetek. |
| ISSN: | 0547-3101 |