(Ne)legitimnost "teokratske" oblasti v Savdski Arabiji : diplomsko delo = (Non)legitimacy of "theocratic" goverment in Saudi Arabia : graduation thesis /
Islam je najmlajša monoteistična religija, ki daje bistven poudarek politični dimenziji človekovega bivanja, katerega cilj definira v realizaciji pravične družbe. Politični ideal islama predstavlja zgodnja skupnost muslimanov, ki je uresničevala demokratične metode vladanja in tolerantnost. Večji de...
Shranjeno v:
| Glavni avtor: | |
|---|---|
| Drugi avtorji: | , |
| Format: | Thesis Knjiga |
| Jezik: | Slovenian |
| Izdano: |
Maribor :
[P. Goršek],
2016.
|
| Teme: | |
| Online dostop: | https://dk.um.si/IzpisGradiva.php?id=63246 |
| Oznake: |
Označite
Brez oznak, prvi označite!
|
| Izvleček: | Islam je najmlajša monoteistična religija, ki daje bistven poudarek politični dimenziji človekovega bivanja, katerega cilj definira v realizaciji pravične družbe. Politični ideal islama predstavlja zgodnja skupnost muslimanov, ki je uresničevala demokratične metode vladanja in tolerantnost. Večji del zgodovine je bila islamska skupnost mogočen imperij, ki se je sicer odmaknil od ideala, v njem pa je cvetela znanost, kultura in umetnost. Notranja stagnacija in tuji vdori so povzročili postopen razpad enotne islamske države, ki je sovpadal z imperialno nadvlado evropskih velesil. Moderne države, ki so nastale večinoma iz britanskih in francoskih kolonij, so sledile zahodnemu vzoru, kar je pomenilo sekularizacijo muslimanske družbe in izrinjanje islama iz javnega življenja. Zaradi gospodarskih neuspehov, politične avtoritarnosti in tuje okupacije muslimanskih ozemelj, so sekularni režimi začeli izgubljati legitimnost, začel pa se je vzpon islamizma oz. političnega islama, katerega cilj je bila islamska država, v kateri bo realizirana socialna in ekonomska pravičnost. Islamska etika je egalitarna in si prizadeva za univerzalnost vrednot. Velik poudarek daje socialni pravičnosti, ki jo do neke mere razume podobno kot sodobni liberalizem, kot ga je artikuliral John Rawls v svoji teoriji liberalnega egalitarizma, ki temelji na ideji pravičnih deležev družbenih dobrin. Islamski svet je postal v obdobju imperializma bistveno vpet v globalni ekonomski sistem, pri čemer je postajalo vse bolj očitno, da je interes Zahoda predvsem izkoriščati njegove vire. Tako islam kot liberalizem vodita proti globalni pravičnosti in kot taka nasprotujeta interesom kapitala, ki vse bolj obvladujejo globalne odnose. Savdska Arabija je imela specifičen razvoj, saj ni nikoli postala kolonija. Od razglasitve kraljevine 1932 je na oblasti družina Savd, ki je zavladala z vojaško osvojitvijo Arabskega polotoka, ki jo je omogočilo fundamentalistično religiozno gibanje vahabizem in finančna podpora Velike Britanje med prvo svetovno vojno. Vahabizem zagotavlja legitimnost njihove oblasti, ki temelji na uveljavljanju islamskega zakona, kot ga interpretirajo vahabistični religiozni učenjaki. Kot zaščitniki svetih mest islama Meke in Medine so si Savdi prizadevali za vodstvo v muslimanskem svetu, pri čemer so promovirali panislamizem in se borili proti vsem ostalim gibanjem, sekularnim ali religioznim. Poleg tega so po drugi svetovni vojni postali tradicionalni zaveznik ZDA, ta odnos pa temelji na zagotavljanju nafte v zameno za obrambo. Zaradi ameriške podpore Izraelu, ki je največji sovražnik Arabcev, je Savdska Arabija v veliki meri izgubila kredibilnost v muslimanskem svetu. Znašla se je v dokaj protislovnem položaju, saj je na eni strani zaščitnica svetih mest in center sunističnega islama, na drugi pa glavni zaveznik in podpornik interesov velekapitala, ki so popolnoma nasprotni islamski etiki in politični teoriji. Njen največji tekmec je postal šiitski Iran, ki je z revolucijo 1979 realiziral islamsko državo, eliminiral zahodni nadzor nad svojimi naftnimi viri in postal najhujši kritik Savdov. Savdi svojo oblast vzdržujejo z represijo in zatiranjem opozicije. Vahabizem se je v resnici izkazal predvsem kot sredstvo legitimizacije avtokratske politične moči. Savdski režim trdi, da vlada v skladu z islamom, vendar je ohranil samo islamsko retoriko in zunanji videz, ki ga zaznamujejo predvsem javna obglavljanja in izključitev žensk iz javne sfere. Politika je v celoti v rokah vladajoče dinastije, religiozna vahabistična elita pa je obdržala vpliv zgolj nad socialno sfero življenja, ki jo zaznamuje dogmatizem in diskriminacija, kar je v popolnem nasprotju z egalitarno islamsko etiko. Islam is the jungest monoteistic religion, for which the political dimension of human existence is the most important. Politicaj ideal of islam is the early muslim community, that realised democratic methods of goverment and tolerancy. For the most part of history islamic community was a great empire, that has move away from the ideal, but in which sciecne, kulture and art has flourished. |
|---|---|
| Opis knjige/članka: | Mentorja: Dragan Potočnik, Friderik Klampfer. |
| Fizični opis: | 86 str. ; 30 cm. |
| Bibliografija: | Povzetek ; Abstract. Bibliografija: str.: 84-86. |