Tipi fokalizacije in njihov vpliv na premike v narativnem sistemu /
Pojem fokalizacije omogoča definiranje usmerjevalca pripovedovalčeve perspektive in uvaja s tem dihotomijo na področje procesa nastajanja pripovednega besedila, v katerem se na poseben način združujeta subjekt gledanja in subjekt pripovedovanja. Razmerje med obema subjektoma vključuje vprašanje, do...
Shranjeno v:
| Glavni avtor: | |
|---|---|
| Format: | Book Chapter |
| Jezik: | Slovenian |
| Teme: | |
| Sorodne knjige/članki: | Vsebovano v:
VI. međunarodni slavistički dani |
| Oznake: |
Označite
Brez oznak, prvi označite!
|
| Izvleček: | Pojem fokalizacije omogoča definiranje usmerjevalca pripovedovalčeve perspektive in uvaja s tem dihotomijo na področje procesa nastajanja pripovednega besedila, v katerem se na poseben način združujeta subjekt gledanja in subjekt pripovedovanja. Razmerje med obema subjektoma vključuje vprašanje, do kolike stopnje je sploh mogoče ločiti akt gledanja od akta pripovedovanja. Obe narativni kategoriji sta namreč toliko povezani, da je eno moč izločiti le, če se "v vsakem trenutku" zavedamo, da obstaja tudi druga in da sta obe tesno povezani sestavini pripovedne strategije. Vrhovna kategorija narativnega procesa je pripovedovalec, saj skladno s svojo literarnoestetsko ambicijo določa odnos do zunajliterarne podstave, izbira ustrezno narativno strategijo, stilne in jezikovne postopke in ki ne nazadnje izključuje spor med etičnim in estetskim. Je sestavina znotrajliterarne strukture, ki ji je podrejena tudi kategorija fokalizacije. Upoštevaje zamišljeno strategijo izbira namreč tudi medije, s pomočjo katerih upovedani objekt spremlja. Pripovedovalec in fokalizator sta sicer različni kategoriji, vsaka ima namreč natančno določeno vlogo, sta pa tudi "neločljivo" povezani instanci v sporočanjski verigi med objektom pripovedovanja in recepcijo ali natančneje, med subjektom pripovedovanja in njegovim objektom. Prav zaradi tega je naš namen obe prikazati kot sistem (narativni sistem), ki lahko deluje samo na osnovi svoje zunanje (površinske) ločljivosti in notranje (globinske) povezanosti. Posebno vprašanje, ki se je pojavilo z uvedbo fokalizacije na področje narativne strategije je povezano z obstojem personalne pripovedne situacije. Na problem moramo gledati z edinega ustreznega izhodišča, tistega, ki pripisuje pripovedovalcu vrhovno vlogo v procesu komunikacije in s tem v zvezi ugotoviti, da v narativnem sistemu obstajata le dve pripovedni situaciji, avktorialna in prvoosebna in ustrezno temu dva tipa pripovedovalca ter štirje tipi fokalizatorjev. Pripovedovalec in fokalizator sta sicer različni kategoriji, vsaka ima namreč natančno določeno vlogo, sta pa tudi "neločljivo" povezani instanci v sporočanjski verigi med objektom pripovedovanja in recepcijo ali natančneje, med subjektom pripovedovanja in njegovim objektom. Prav zaradi tega je naš namen obe prikazati kot sistem (narativni sistem), ki lahko deluje samo na osnovi svoje zunanje (površinske) ločljivosti in notranje (globinske) povezanosti. Der Begriff der Fokalisation ermöglicht, den Lenker der Erählerperspektive zu definieren, und führt damit eine Dichotomie ein im Bereich des Entstehungsprozesses des Erzähltextes, worin sich auf besondere Weise das betrachtende Subjekt und das erzählende Subjekt vereinigen. Das Verhältnis zwischen den beiden Subjekten impliziert die Frage, inwieweit der Akt des Betrachtens vom Akt des Erzählens überhaupt zu trennen ist. Beide narrative Kategorien sind nämlich derat verknüpft, daß man die eine nur abtrennen kann, wenn man sich "jeden Augenblick" dessen bewußt ist, daß auch die andere existiert und daß beide eng verknüpfte Bestandteile der Erzählstrategie darstellen. Die oberste Kategorie des narrativen Prozesses ist der Erzähler, denn er bestimmt entsprechend seinem literarästhetischen Ehrgeiz die Beziehung zur außerliterarischen Basis, er wählt die entsprechende narrative Strategie, die stilistischen und die sprachlichen Verfahren und schlichtet nicht zuletzt die Auseinandersetzung zwischen dem Ethischen und dem Ästhetischen. Sie ist ein Bestandteil der innerliterarischen Struktur, der auch die Kategorie der Fokalisation untergeordnet ist. Unter Berücksichtigung der konzipierten Strategie wählt sie nämlich auch die Medien, mit deren Hilfe sie das vertextete Objekt begleitet. Der Erzähler und der Fokalisator sind zwar zwei verschiedene Kategorien, jede hat nämlich eine genau festgelegte Rolle, aber beide sind auch "untrennbar" verbundene Instanzen in der Kommunikationskette zwischen dem Erzählobjekt und der Rezeption oder genauer zwischen dem Erzählsubjekt und dessen Objekt. Gerade deshalb ist es unsere Absicht, beide als System (narratives System) darzustellen, das nur auf der Grundlage seiner äußeren (oberflächlichen) Trennbarkeit und der inneren (Tiefen-) Verbundenheit wirkt. Die spezielle Frage, die sich mit der Einführung der Fokalisation in den Bereich der narrativen Strategie erhebt, ist verbunden mit der Existenz der personellen Erzählsituation. Das Problem muß man aus der einzig zutreffenden Perspektive betrachten, nämlich derjenigen, die dem Erzähler die oberste Rolle im Kommunikationsprozeß zuschreibt, und im Zusammenhang damit muß man feststellen, daß es im narrativen System nur zwei Erzählsituationen gibt, die auktoriale und die des Ich-Erzählers, und dementsprechend zwei Erzähler- und vier Fokalisationstypen. |
|---|---|
| Fizični opis: | Str. 371-383. |
| Bibliografija: | Bibliografija: str. 381. |
| ISBN: | 9639017884 |